[ Pobierz całość w formacie PDF ]
tlejo, potem pa je sedla na skrinjo, ki je stala v kotu, da
bi zadremala.
»Kaj ne bodete legli?« je vpra0 ala Hema.
231
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
»Ne; kar tu ostanem,« je odgovorila Katarina, dasi je
bila utrujena in je potrebovala spanja.
»To ni mogoãe,»je vzkliknila Hema. »Pridite sem v
posteljo.«
»Hvala, milostiva gospa, ali to vendar ne gre.«
V tem trenotku je skoãila Hema s postelje in je po-
hitela h Katarini; pokleknila je pred njo in ji hotela se-
zuti ãevlje.
»Milostiva gospa ne pustite.«
Ali Hema ni odnehala, dasi se je Katarina branila, in
ji je pomagala, da se je slekla.
Nekaj trenotkov pozneje sta leÏali in spali v prijatelj-
skem objemu v siroma0 ki kmetski postelji in zbirali no-
vih moãi za nadaljnje svoje potovanje.
âim se je stemnilo in so pri0 li domaãi ljudje z dela do-
mov, sta Katarina in Hema vstali in se z Vidalom vred
odpravili proti Devinu. Pot je bila teÏavna. Po golem ka-
menju in skozi bodeãe grmiãevje sta hodili in lezli raz-
vajeni dami, da so jima roke krvavele in noge otekale ali
vendar ni nobena mislila na poãitek.
Na nekaterih krajih so naleteli na kmetske koãe, a
spoznali, da so bile zapu0 ãene; veãinoma je stalo samo
zidovje, vse drugo je vpepelil ogenj, ki so ga bili zaneti-
li ropajoãi voj0 ãaki.
Katarina je imela namen, da se ãez dan zopet skrije v
kaki koãi in da poskusi v naslednji noãi vtihotapiti se v
232
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
Devin. Zato se je, ãim se je prikazala prva jutranja zar-
ja, zaãela ozirati na vse strani, kje da bi se dobilo tako
pribeÏali0 ãe. Res je kmalu ugledala dim, ki se je dvigal
izmed samotno stojeãih dreves in vsa druÏba je krenila
na tisto stran.
»To so bili voj0 ãaki,« je dihnila Hema, videã da je koãa
pod drevesi napol seÏgana in da se iz nje vali dim. »Koãa
0 e gori in tu je krvav sled.«
»Tu smo 0 e najbolj varni,« je menila Katarina. »Tu so
vojaki Ïe poropali, kar je bilo dobiti in so hi0 o uÏgali.
Najbolj razdeljena koãa je za nas najsigurnej0 a, kajti
semkaj razbojniki gotovo ne pridejo.«
»Prav pravi0 , Katarina,« je pritrdila Hema »ali hitimo,
ker solnce Ïe vzhaja in lahko bi nas kdo videl.«
·li so vsi trije dalje. Plazili so se zopet ãez kamenje.
Hemi in Katarini so krvavele noge in roke; veãkrat je ka-
tera obstala, a premagala je vse boleãine in nadaljevala
pot. Nihãe ni govoril besede, ker se je bilo bati, da sto-
je kje straÏe. Dostikrat so se morali vsi trije uleãi na zem-
ljo in se plaziti, kajti vsak ãas je bilo v bliÏini sli0 ati roÏ-
ljanje oroÏja in ãlove0 ke korake.
Oddahnili so se 0 ele, ko so videli, da so sreãno pri0 li
okrog doline, v kateri je gorel ogenj in so taborili voja-
ki in ko so pred seboj zagledali luãi.
»Tu je Devin,« je dejal Vidal, ki se je zdaj prviã usta-
vil. »Kmalu bodemo v varnosti.«
233
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
·li so dalje in pri0 li do nasipa.
»Ta nasip so gotovo napravili obleganci, da laglje od-
bijajo sovraÏne napade,« je menila Katarina. »Kako pri-
demo ãez nasip?«
»Le idite za menoj,« je dejal Vidal. »Pripeljem vas si-
gurno v grad.« Vidal je 0 el naprej in se je smelo splazil
ãez nasip, doãim je Katarina od strahu skoro onemog-
la, videã, da nasip ni zastraÏen. Pre0 inila jo je stra0 na
misel, da je patrijarhova armada Ïe zavzela Devin, in da
stoji okrog grada samega, ako ni vdrla v grad.
»Vidal,« je tiho zaklicala Katarina, »Vidal!«
»Le idite za menoj, v gradu nas ãakajo in pripravlje-
na je sijajna veãerja,« je odgovoril blazni pevec in 0 el
naprej ter izginil v temi, doãim sta Katarina in Hema
ostali na nasipu in se ihte stiskali druga k drugi. Jasno
jima je bilo, da v obleganem kraju ne more vladati tak
mir, kakr0 en je vladal v hi0 ah, ki so leÏale pred njima in
v katerih ni gorela nobena luã, doãim je bilo v gradu veã
oken razsvetljenih, a neverjetno se jima je tudi zdelo, da
bi vladala taka ti0 ina v kraju, ki so ga sovraÏniki Ïe za-
vzeli. Ta negotovost je 0 e pomnoÏevala njiju bojazen,
tako, da se nista upali ãez iz kra0 kega kamenja naprav-
ljenega nasipa in tiho jokaje ãakali, kaj da jima nakloni
usoda.
Konãno se je prikazala iz bliÏnje hi0 ice stara Ïena, ki
je prestra0 ena vzkliknila, videã onemogli deklici. Spra-
234
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
vila ju je v hi0 o in jima povedala, da je patrijarhova ar-
mada po tridnevnih naskokih zavzela Devin in skoro
vse prebivalstvo pomorila. Pri Ïivljenju so ostali le tisti,
ki so bili pravoãasno zbeÏali v grad.
»In gradu niso zavzeli?« je tresoã se po svem Ïivotu
vpra0 ala Katarina.
»Devinske skale ne zavzame noben sovraÏnik,« je z
nekim ponosom rekla starka. »Îe stoletja se zaganjajo
oglejski patrijarhi v to skalo, a nikdar niso zmagali.«
»In gospodar in Juri Devinski.«
»Ta je v SenoÏeãah,« je odgovorila Ïenica. »Tu je paã
pustil veãji del svoje armade, ali ker ve, da je devinska
[ Pobierz całość w formacie PDF ]